Nevenka
Furjan

GOVOR DRUŽINE NEVENKE FURJAN

»Smrt ni konec, je le nova pot, ki je mi še ne poznamo.«

Te Kosovelove besede nas vodijo tudi danes, ko se poslavljamo od drage Nevenke Furjan – žene, mame, babi, hčerke, sestre in prijateljice, ki je življenje živela z vsem srcem in dušo.

Nevenka Furjan se je rodila 10. novembra 1953 v Ljubljani materi Magdi in očetu Milanu Kuratu. Ko je bila stara 4 leta, je dobila sestrico Metko. Ker sta bila starša zaposlena, sta bili deklici, če je bilo le mogoče, v varstvu – Metka pri družini Kovačič iz istega bloka v Zalogu, Nevenka pa je velik del svojega otroštva preživela za Bežigradom pri babici in dedku, od katerih se je naučila marsičesa, predvsem pa je spoznavala njune vrednote, ki so bile preproste in življenjske: spoštovanje, solidarnost in iskrenost.

Ko je Nevenka zrasla, je ob zaključku 5-letnega šolanja na srednji vzgojiteljski šoli v Ljubljani pri 20-ih letih spoznala ljubezen svojega življenja. Bodoči mož Ivan je tu obiskoval srednjo gradbeno šolo. Mladi par si je večno zvestobo obljubil v prestolnici, kmalu zatem pa je sledila selitev v Koper zaradi Ivanove službe v podjetju Primorje Ajdovščina.

Nevenka je 1975-tega v cvetočem maju rodila hčerko Barbaro, dve leti kasneje je septembra povila sina Blaža, leta 1979 pa še tretjega otroka, sina Boruta. Vzorno je vzgojila hčerko in sinova, pa ne le njih, temveč več sto otrok. Nevenka ni bila vzgojiteljica le po izobrazbi. Ta poklic ji je bil pisan na kožo in opravljala ga je s srcem vse do upokojitve. Zaposlena je bila v več različnih enotah koprskega vrtca, kasneje pa v Vrtcu Semedela, enota Markovec, kjer je pričakovano pustila izjemen pečat na številne varovance, saj je bila vzgojiteljica tudi po trem generacijam zapovrstjo iz istih družin. Otroci so v vrtec navdušeno prihajali in odhajali z lepimi spomini na Nevenko, ki je vodila tudi folklorno skupino vrsto let in ravno tako organizirala planinske tabore, kar 24-krat, za otroke od 6. do 10. leta starosti.

Tako kot je oboževala planine, pa je po upokojitvi ves čas preživljala v Župančičih, kjer so Furjanovi imeli parcelo za oddih.

V dolini reke Dragonje, kjer po škrlinah tiho žubori Rokava, je Nevenka s svojimi uživala v naravi in za nič na svetu ne bi tega kraja zamenjala za kateregakoli drugega. Rada je imela dobre ljudi, družbo in predvsem svoj mir.

Kljub želji po spokojnosti, pa sta bila Nevenka in Ivan več kot 23 let vključena v folklorno skupino za odrasle »Mandrač«, s katero sta tudi nastopala širom Slovenije, obiskala Kanado in druge dežele. Bila sta nepogrešljiv par, ki je vodil belokranjske, prekmurske in gorenjske plese, zaplesala solo in tudi zapela. Svoje znanje in izkušnje pa je Nevenka vedno delila z mladimi. Zelo je bila ponosna na otroke, ki so hodili k folklori in s katerimi je tudi veliko nastopala; še posebno pri srcu ji je bil nastop pred tedanjim predsednikom Republike Slovenije Milanom Kučanom, ki ga je v kamero ovekovečil fotograf in prav ta fotografija še danes krasi steno v stanovanju na Markovcu.

Ko ni plesala kot folkloristka, je Nevenka zaigrala na harmoniko, po kateri so jo mnogi poznali. Kolikokrat je šla z mehom v naročju in vrtčevskimi otroki po Markovcu vse do Doma upokojencev, kjer so za osmi marec in ob drugih priložnostih nastopali za varovance doma … in to je počela vse do nedavnega tudi za varovance Doma starejših občanov Dravlje v Ljubljani, kjer je njena draga mama Magda še danes nastanjena. Zelo radi so ji prisluhnili tudi najmlajši, ko je na organiziranih urah pravljic prebirala zgodbe.

Leta 1993 je Nevenka za svoja uspešna prizadevanja in aktivnosti prejela bronasto plaketo Zveze kulturnih društev Mestne občine Koper.

V vedno nasmejano Nevenko pa je kot strela z jasnega leta 1997, le dva dni pred zaključkom sinovega služenja vojaškega roka, zarezala ostra bolečina. V še do danes nepojasnjenih okoliščinah je preminil sin Blaž. V boju proti mlinom na veter, ki mu ni videti konca, je Nevenka ob podpori družine in prijateljev, še posebno pa ob neomajni hčerki Barbari, vselej ostajala močna in nikoli ni pokazala strahu ali solza.

V vsem tem času je globoka bolečina skrito načenjala Nevenkino zdravje. Po dlje trajajoči bolezni je bila 16. aprila odpeljana v izolsko bolnišnico, a ker je bila celo življenje borka, so domači verjeli v njeno ozdravitev. Njeno telo je bilo preutrujeno in Nevenka je 29. aprila tiho zaspala.

❤️ Draga žena, mama, babi, hčerka in sestra Nevenka,❤️

tvoja pot na Zemlji je bila z vzponi in padci dolga 72 let. Za seboj si pustila neizbrisen pečat – doma, med prijatelji in povsod, kjer si se dotaknila ljudi s svojo nalezljivo pozitivno energijo, pokončnostjo in srčnostjo.

Hvala ti za vse, kar si dala možu, hčerki, sinovoma, vnukom, mami in vsem dragim. Hvala za lepo otroštvo in za vse objeme, v katerih smo vedno našli varno zatočišče.

Čeprav se danes poslavljamo, te bodo tvoji najdražji vedno nosili v srcu – v zgodbah, ki jih bodo pripovedovali, v vrednotah, ki si jih prenesla nanje, in v ljubezni, ki si jo podarila.

Tvoja pot se je iztekla, a tvoj duh bo z nami, kot primorska burja, ki najde pot v vsako nišo. Ali kot Rokava, ki nežno žubori v tvojem najljubšem kraju. Kot bi hotela prenesti tvoje zadnje besede ... nekoč jih je zapisal Tone Pavček.

"Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Po poti, ki jo je začrtalo srce. In če padeš, vstani, če omahneš, se opogumi. Če se zgubiš, ne obupaj in nikdar ne išči bližnjic."

Tvoja Barbara je ob slovesu napisala: »Moja ljuba mama, svoje poslanstvo si dosegla. Vedno bom ponosna nate in na tvojo pogumno držo v življenju. Rada si se razdajala za druge. Vsem si želela nekaj dati, nekaj podariti ... Pa bi si toliko lepega in dobrega v svojem življenju zaslužila tudi sama.«

Draga Nevenka, s temi besedami se ti prisrčno zahvaljujemo za vse. Odslej boš z Blažem varovala svoje najdražje iz nekega drugega časovnega kroga, kjer se nekoč vsi ponovno srečamo.

Počivaj v miru. ===

Iskreno sožalje izrekam možu Ivanu, hčerki Barbari z Janom, sinu Borutu, mami Magdi, vnukom Lanu, Eneju in Jonatanu, sestri Metki ter najbližjim sorodnikom, prijateljem in vsem, ki ste Nevenko imeli radi.

Draga naša Nevenka

Danes 6.maja stojimo tukaj z bolečino in tišino v sebi. Ob slovesu se zavemo, kako minljivo je življenje in kako resnično dragoceni so trenutki, ki jih delimo drug z drugim. Prehitro minejo. In čeprav vemo, da si za vedno odšla od nas, je misel na to nesprejemljiva.

In vendar smo se zbrali v maju – v času, ki si ga imela rada. V času, ko narava oživi, ko vse zacveti in se svet za hip zdi mehkejši, svetlejši. Takšna si bila tudi ti, povezana z naravo, z majhnimi čudeži, ki jih mnogi spregledamo.

Rada si imela metulje. Lahkotne, nežne, skoraj igrive. Kot da si v njih prepoznala nekaj svojega – tisto tiho veselje, svobodo in resničnost trenutka.

Tvoje srce je bilo doma v vrtcu. Ne le kot vzgojiteljica – bila si nekdo, ki je svoj poklic živel. Vrtec ni bil samo služba, bil je tvoj svet. Kolikokrat si rekla, da »sanjaš vrtec«. In res si ga. V svojih mislih, v svojem delu, v svoji predanosti.

Otroci so to čutili. Čutili so tvojo toplino, tvojo iskrenost, tvojo prisotnost. Znala si iz malih stvari ustvariti velike trenutke.

In potem glasba… tvoja harmonika. Kolikokrat si z njo napolnila prostor s toplino. Ni bila le strast – bila je del tebe. Skozi njene melodije si povezovala ljudi, ustvarjala bližino in trenutke, ki ostanejo.

Bila si svoja. Samosvoja, včasih trmasta, a vedno iskrena. Hodila si po svoji poti, z lastnim ritmom, z lastnim občutkom za prav. In prav zato si bila tako resnična.

Takšni ljudje pustijo poseben pečat. Ne popoln – ampak pristen. In prav zato nepozaben.

Danes se poslavljamo od tebe draga Nevenka. Ostajaš z nami, v spominih, v otroških nasmehih, v pomladi, v metuljih in v pesmi, ki si jo nas naučila Moj dom je tam ob morju.

In v tihi melodiji harmonike, ki bo še dolgo odmevala v nas.

Morda pa tam nekje… še vedno sanjaš svoj vrtec.

Počivaj v miru in hvala ti za vse.

DRAGA NEVENKA!

Danes se tudi člani Obalnega planinskega društva Koper s težkim srcem poslavljamo od Nevenke Furjan, naše dolgoletne zveste članice.

Vse do zadnjega si izkazovala pripadnost društvenemu delovanju in ni bilo leta, da ne bi obiskala naše društvene pisarne in vplačala članarino zase in za moža Ivana, čeprav se že dolgo zaradi bolezni nisi udeleževala pohodov. Zato pa sta bila z Ivanom nepogrešljiva na letnih občnih zborih društva.

S hvaležnostjo se te spominjamo predvsem kot neutrudne planinske mentorice najmlajših otrok in učencev, saj si se že zelo zgodaj (v osemdesetih letih), povsem na začetku na novo vpeljane dejavnosti, usposobila za delo s skupino cicibani planinci, kot smo jo takrat poimenovali ter dolga leta s svojimi sodelavkami načrtovala program za otroke v vrtcu Semedela in učence prve triade osnovne šole, saj je planinstvo postal sestavni del učnega programa. Z otroci si prehodila vse griče v okolici Kopra in Izole, kasneje tudi dlje: šli ste na Vremščico, Nanos… , pripravili ste žige, priznanja in še marsikaj. Zato se je število udeležencev iz leta v leto povečevalo. A mlade nisi učila samo pravilne in varne hoje, ampak tudi pravega odnosa do narave, kako jo opazovati in ji prisluhniti, hkrati pa tudi medsebojnih odnosov. S tebi lastno optimistično zavzetostjo za planinstvo in navdušujočo energijo si pritegnila tudi mnoge starše ter za pomoč, poleg zvestih sodelavk, pridobila tudi zunanje sodelavce in vodnike iz Obalnega planinskega društva Koper. Rada si se spominjala njihove pomoči, nikoli nisi pozabila poudariti Amalije, Marije, Olivieria, Marjana, nepogrešljive Danice Blažina in tudi svojega moža Ivana.

Nekaj prav posebnega so bili tudi več dnevni poletni tabori mladih, prirejala si jih preko dvajset let in so vključevali poleg najmlajših planincev tudi učence do četrtega razreda. Mnogovrstni in pester program je mlade učil, navduševal in usmerjal v zdravo in veselo življenje. Ob osnovah hoje, plezanja, pomena gora in obnašanja v naravi pa do petja ob spremljavi tvoje nenadomestljive harmonike so mladi gradili svoj pozitiven odnos do življenja. Pogosto si poudarjala in zapisala v zbornik, da ni lepšega kot vesel, srečen in zdrav otrok in, da je planinstvo, tvoje življenje, ki te zadovoljuje, izpolnjuje in bogati.

Tvojo predanost in energijo, ki si jo posvetila številnim mladim, še mnogi kot odrasli danes prepoznavajo tvojo dragoceno vrednoto. Znala si jih omrežiti in prepričati, da so mnogi ostali zvesti planinstvu kot načinu življenja. S hvaležnostjo se te spominjajo, saj si jim predala pomembno življenjsko popotnico: tvoja potrpežljivost jim je kazala prve korake v svet gora.

V Obalnem planinskem društvu Koper bo tvoje delo, Nevenka Furjan, zapisano kot pomemben kamenček v mozaiku njegove bogate dejavnosti. Kot so cenjeni in dragoceni tudi tvoji obsežni zapisi s fotografijami, ki osvetljujejo petindvajsetletno delovanje skupine najmlajših planincev pod tvojim vodstvom.

Za tvoje neutrudno dolgoletno delo ti je Planinska zveza Slovenije podelila bronasti, srebrni in zlati častni znak PZS ter leta 2013 plaketo PZS ob življenjskem jubileju.

Planinke in planinci Obalnega planinskega društva Koper izrekamo globoko sožalje tvojemu možu Ivanu, tvojima hčerki in sinu ter ostalim družinskim članom.

V Kopru, 4.5.2026