Blaž je bil povprečen fant, ki pa je marsikoga znal s toplino svojega iskrenega nasmeha segreti kot sončni žarek najlepšega pomladnega dne.

Rad je imel ljudi, naravo in življenje … Bil je poln življenjske sile, veselja in načrtov za prihodnost. Vedno je verjel, da se mu bo vse v življenju že nekako izšlo.

Rodil se je 8. septembra 1977 v Kopru, kot srednji otrok petčlanske družine; imel je še starejšo sestro in mlajšega brata.

Skozi življenje ga je vselej spremljala sreča v nesreči. Rad je poskakoval skozi življenje in nikoli ni imel obstanka. Že kot otrok je doživel več nesreč, a vselej se je vse srečno izšlo … Do takrat, ko je napočil čas služenja vojaškega roka.

To je bila ena od njegovih večjih želja. Zato kar ni mogel verjeti, ko so mu zaradi krvnih izvidov sporočili, da je za vojsko nesposoben. Nikakor se ni mogel sprijazniti s tem, da ne bi služil vojaščine. Tako je ponovno opravljal test, ki se je izkazal za ustreznega in bil navdušen nad tem, da je le bil sprejet v vojsko. 22. novembra leta 1996 je s ponosom podal svojo zaprisego v vojašnici Franc Rozman Stane v Ljubljani.

Tako so minevali meseci in že se je bližal čas zaključka služenja vojaškega roka. Še v nedeljo, 25. maja 1997 smo skupaj praznovali očetov in sestrin rojstni dan in pozno popoldne se je Blaž počasi odpravil z zabave, češ da se mora pripraviti za povratek v vojašnico v Ljubljano in da se vsekakor že kmalu spet vidimo. Še v petek in soboto pred tem je bil na raznih zabavah in srečal tudi mnogo svojih prijateljev. Nekaterim je namenil le nekaj prijaznih besed, a nihče ni takrat niti posumil, da je to dejansko zadnje snidenje z njim.

V torek, 27. maja nas je šele ob 9. uri zjutraj presenetil klic iz vojašnice. Prva informacija je bila zelo skopa: Blaž naj bi po neuradnih informacijah nekaj čez polnočjo storil samomor.

Samomor???

Kako samomor?

Pa saj smo še pred dvemi dnevi bili skupaj veseli in nasmejani ... Le kako bi lahko takoj zatem storil kar samomor?!

Le štiri dni pred zaključkom služenja vojaškega roka?!

Ker smo izvedeli, da so na kraj nesreče prispeli tudi novinarji, smo iskali pomoč do resnice tudi pri njih … Kaj se je dejansko zgodilo tisto noč v vojašnici v Ljubljani oziroma tam, kjer se je pripetila ta tragedija?

Tako se je začela dvoletna borba s podporo medijev (POP TV, Mladina, Slovenske novice, Primorske novice, Hopla, Dnevnik, Delo idr.), ki pa je vse do danes ostala brez svojega pravega epiloga.

Nihče od tistih, katerim smo vztrajno postavljali vprašanja, ni odreagiral. Vsi so le sočustvovali z nami in mirno molčali oziroma zakrivali resnico. V tem času je bilo tudi nekaj prič, ki pa so se vsakič znova prestrašile v trenutku, ko je stvar prišla tako daleč, da bi bilo potrebno pričati na sodišču. Zato nikoli ni prišlo do nobenega pravdnega postopka, saj je bila vselej ključnega pomena le resnica, ki pa se brez dokazov težko prikaže.

Tako je po 15. letih nastala KNJIGA ki pomaga utirati pot do končne resnice in dosežene pravice na sodišču.